Zame je roadtrip v goriške konce tisti, ki nikoli ne razočara. Zame, Ljubljančanko, so tam nevsakdanji pogledi in razgledi. Toliko zelenja, hribovitih kulis in prikupnih vasic s kamnitimi primorskimi hišami. Tam diši. Po rožah na okenskih policah, po oljkah, po dogodivščinah. Paša za čute in dušo.
Z zaročencem sva se v goriške konce odpravila lani avgusta. Porabit bone, obudit spomine na dolino reke Douro na Portugalskem in se nagledat vinorodne okolice. Degustacijo vina sva izpustila, sva pa zato “okušala” zapuščene vasi, vročino avgustovskih dni in slikovito panoramsko vožnjo.
Šla sva z avtom. Od družine sem podedovala eno od popotniških lastnosti. Vedno namreč preučim, po kateri poti bova šla in kaj vse si lahko še ogledava spotoma. Da ne greva samo od točke A do točke B, ampak zraven vključiva še kakšno črko abecede. Začela sva v Vipavski dolini. Saj veva, da ni priporočeno hoditi sredi dneva po razbeljenih kamnitih hribih brez sence, ampak sva se zaradi opravkov v Ajdovščini do Otliškega okna podala malo čez poldne. Za žig v gorski knjižici sva bila pač pripravljena zastaviti vse. Potila sva se, oprezala za kačami in se olajšana veselila vetra in sence dreves. Bilo je vredno, saj naju je po dobri uri pričakal krasen razgled na Vipavsko dolino. Blizu izhodišča za Otliško okno poteka tudi naravoslovna učna pot ob reki Hubelj. Nisva šla po njej, sva se pa ohladila in umila v osvežilni reki.
Proti večeru sva nadaljevala pot in greh bi bil, če bi se mimo Vipavskega Križa samo peljala, zato sva se ustavila v tem zelo očarljivem in starem mestecu. Kraj je priljubljen med turisti, zato je tudi bolje označen in ima pred starimi mestnimi vrati veliko parkirišče.
Potem sva se peljala višje in se ustavila pri Solkanskem mostu, pod katerim je Soča nadnaravno zelene barve. Imela sva srečo in doživela najbolj klasičen insta prizor največjega kamnitega mostu na svetu, saj je čezenj ravno zapeljal vlak.
Hoje za ta dan še ni bilo dovolj in ker sva spala v vasici blizu Svete Gore, sva proti večeru romala na vrh. Pot naju je s parkirišča pred gostilno pri vznožju vodila čez gozd. Naj namignem, da jo lahko prehodiš, prevoziš ali prekolesariš tudi po asfaltirani cesti. Ko sva prišla na vrh, sva ujela golden hour in bilo je čarobno. Obmirovala sva in se ohladila v cerkvi. Z zavedanjem za vse blagoslove, ki jih doživljava, sva se odpravila v apartma in zaspala v spremstvu orkestra škržatov.
Naslednji dan je bil dan za Goriška Brda. Na eni strani razkošne vile, panoramske ceste in vinske kleti, na drugi pa zapuščena vas Slapnik, v kateri že skoraj 40 let ne živi nihče. Preplet kamnitih ostankov hiš in rastlin, ki so porasle praktično cele zidove. Ostanki življenja. Čevelj, vinski sodi, konzerve iz Italije, kolo, posoda. Toliko pozabljenih zgodb ljudi, ki jih ni več. Prepletajoče se rastline ustvarjajo že skoraj romantični občutek, ki pa ne more utišati zamisli, da bodo morda nekoč tudi drugi hodili mimo naših mest in vasi ter si postavljali podobna vprašanja o osamljenih stavbah. Definitivno priporočam ogled s fotoaparatom, saj so, vsaj zame, prizori minevanja inspiracija.
Pot sva nadaljevala do naravnega spomenika Krčnik po kratki stezi mimo tolmunov, ki je prijetna za osvežitev. Ta dan sva si ogledala še znamenito vasico Šmartno, na katero je najlepši pogled z bližnjega stolpa Gonjače. Pri slednjem je za parkiranje potrebne nekaj sreče in iznajdljivosti. Midva sva parkirala pri bližnjem hotelu, tam spila kavo in prosila, če nama dopustijo parkirati za čas sprehoda po vasici. Izredno lepo je urejena in okenske police kar čakajo, da jih ujameš v objektiv.
Popoldne sva se po panoramskih cestah peljala od gradu do gradu in oprezala za luksuznimi porokami, ker je bila ravno sobota. Gradovi in vile so večinoma zasebni in zato nedostopni za (p)ogled od blizu. Peljala sva se do gradu Dobrovo, vinoteke Gredič, vile Vipolže in jo potem mahnila proti Sežani mimo gradu Rihemberk. Seveda sva se ustavila tudi v verjetno vsem znanem Štanjelu, ampak naju je vroče sonce kmalu prisililo, da sva se odpravila na obisk k prijateljema v Sežano.
Tako sva zaključila najin roadtrip po goriških koncih in se naužila vsega lepega. Izlet res priporočam tako vinoljubkam kot raziskovalkam, fotografinjam, ljubiteljicam botanike, kamnitih hiš in vsega lepega. Naslednjič pa vas popeljem po kolesarsko in avtodomarsko obarvani Primorski. Pa lep dan!
Članek je napisala naša avtorica Kaja Bukovec.
