“Tvoj gospodar je tvoj stvarnik, njegovo ime je Gospod nad vojskámi. Tvoj odkupitelj je Sveti Izraelov, imenuje se Bog vse zemlje. Da, kakor ženo, ki je zapuščena in v duši žalostna, te je Gospod poklical, kakor ženo iz mladosti, ki je zavržena, govorí tvoj Bog. »Za kratek čas sem te zapustil, a z velikim usmiljenjem te zberem. V izbruhu dneva sem za hip zakril svoj obraz pred teboj, a z večno ljubeznijo se te usmilim,« govorí Gospod, tvoj odkupitelj.” Iz 54,5-8
Velika sobota je v praksi nekaj ravno nasprotnega kot se kaže s svojim imenom. Je mirna in tiha, polna žalovanja in spokojnosti, vendar je njena veličina prav v tem.
Zadnje tedne se mi zdi, da je letošnja velika noč v meni minila še preden je prišla. V tempu mojega vsakdana sem se izgubila. Dan mine še preden se zavem, kaj vse bi morala v njem postoriti in hkrati pozabljam na tisto, kar mi daje pravi mir in svobodo, to kar vedno znova iščem. Nekoga, ki bi pred mano zarisal pot in jaz bi brez pomislekov stopala po njej. Tisto luč, ki posije takrat, ko nekje obtičim. Ko ne znam naprej, ne levo ne desno. Pred mojimi očmi je tema, jaz pa ne vem, kje je stikalo za luč. On me na današnji dan spominja na Njegovo luč, na potrpežljivost in mirovanje. Na luč, ki sveti vedno, tudi takrat, ko je jaz ne vidim, ker me zaslepijo pričakovanja in uspehi tega sveta. Stikalo za luč lahko vedno znova najdem v Božji Besedi, Svetem pismu, ki je vhod, prehod in pot novega življenja v Njem.
Božja beseda današnje velikonočne vigilije me spominja, da On deluje počasi. Opominja me, da tudi takrat, ko se počutim ujeto v neskončnem čakanju ter brezciljnem tavanju po puščavi vseh mojih načrtov, On deluje, me spremlja, v mojo temo prihaja s svetlobo; “Bog je rekel: “Bodi svetloba!” In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme.” (1 Mz 1,3-5).
Tisto soboto so bili Jezusovi učenci ujeti v čakanje in nerazumevanje, nekako tako kot jaz, ko upam, da se mi On razodene v mojem vsakdanu. Molitve, ki še niso uslišane, ter upanje, ki ostaja, polagam pred Njegov oltar in čakam, potrpežljivo in mirno v njegovi navzočnosti. “Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj, in on bo storil. Bodi miren pred Gospodom, zaupaj se mu.” (Ps 37,5,7). V tretjem berilu bomo brali, kako Izraelci stojijo na bregovih Rdečega morja ter mirno čakajo na njegov znak. Odrekli so se svojim dvomom, strahovom, lastnim rešitvam ter čakali Nanj. Ko se je odprlo morje, jim je Gospod dal jasen znak, da je za njih pripravil pot. Mirno in potrpežljivo so zaupali v Njegov načrt, da bo pravočasno poskrbel.
Velika sobota nas vabi, da se naslonimo Nanj in smo iskreno prisotni v Njegovem objemu skupaj z vso našo nepotrpežljivostjo, nezaupanjem. Da svoje načrte pustimo pri vhodu in stopimo pred Gospoda odprtega srca. On prvi hrepeni po odnosu z nami in pogoj, da ta odnos hranimo, je, da mu podarimo naš čas. Danes je odličen dan, da Gospoda ne prosimo za naše želje in hrepenenja, ampak preprosto preživimo čas v Njegovi navzočnosti, ob Njegovem grobu.
“S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopíli na pot novega življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.” (Rim 6,4-5)
Jutri nas čaka veselje. Čaka nas vesela novica, da naše čakanje nikoli ni zaman, da je premagal smrt in je vstal. Kristus je tu med nami, nas drži za roko in nas vodi skozi naše stiske do vstajenja, do naše velike noči.
Članek je napisala naša avtorica Pina Marija Rotar.
