Japajade! Kako žmohten sklop! Tako lahko ga je kombinirati z zamahom roke. Pa kaj še! Všeč mi je, ker z njim lahko lahko svoje fantazije zaščitim s ščepom samoironije. Zadnjič, na primer, je bilo, ko sem se morala odločiti, kaj bom počela to študijsko leto.
Vprašanje, za katerega sem naivno mislila, da sem se ga odkrižala, ko … sem izbrala faks. Japajade. Marija, ti preprosto bitje. Mislila si, da se boš enkrat za vselej odločila, kaj te veseli in kaj je vredno tvojega časa. V resnici pa vsak dan izbiraš poti, ki jih moraš in želiš hoditi. Včasih samo moraš, včasih samo želiš, včasih oboje.
Torej, julija sem še mislila, da je izbira smeri na naslednjih nekaj križiščih jasna. Da sem poti že pregledala in se odločila, kako bom zavijala. Faks, študentsko delo v stroki in nekaj drobnarij. Resnici na ljubo, precej njih, ampak te drobnarije so tisto, kar mi največ pomeni. To je bil plan, dokler mi ni sredi poletja in sredi hribov zavibriral telefon. S šole, kjer sem delala preteklih nekaj mesecev, so me prosili, da bi poučevala tudi naslednje leto. Že zdavnaj sem se odločila, da ne bom. Ker bi rada končala faks, ker me čaka res dobro študentsko delo, ker bi rada ob večerih s prijatelji in kitaro v miru džemala. A kaj, ko se nihče ni prijavil na razpis za moje mesto in kaj, ko je ena od sodelavk dala odpoved? Jao, zakaj se življenje ne more držat mojega plana?
Začela sem mleti.
Kaj mi svetujejo drugi? Upaj si biti neodgovorna. Bodi še malo otrok. V redu, ampak celo otrok razume, da nekdo potrebuje pomoč. In za odločitve, katerih posledice razumemo, nosimo odgovornost, otroci ali odrasli. Sploh pa, katera od možnosti je bolj odgovorna? Rada imam, kar študiram, všeč mi je, da temu lahko posvečam tudi prosti čas. Čas, ki ga drugo leto ne bo, če bom poučevala. Ker če bom poučevala, hočem to delati zares, ne za zraven. Pa bom lahko potem zares tudi na faksu? Pri projektih, ki sem se jih že vnaprej veselila in ki me silijo iz udobnega in poznanega. Okolje na šoli mi je domače, tam zmorem živeti to, kar verjamem. Fakulteta pa je še vedno kraj, kjer sem s svojimi vrednotami in stališči v manjšini. S svojim tujim, nerazumljivim (in nerazumskim) pogledom na svet. Mar ne pomeni to, da mi je faks v večji izziv kot poučevanje?
Še nekaj. Vsi ti ljudje, ki jih imam rada. Prijatelji, sošolci, sopevci … Ni me strah, da bi odšli pristni odnosi, mi je pa žal vsakdanjih prigod, ki jih bodo zagodli brez mene. In … In hočem razpredati. Hočem razglabljati, hočem pretehtati! Hočem predvideti vse možne scenarije, prešteti vse njihove prednosti in slabosti. In hočem, da ljudje rečejo, da sem se dobro odločila.
Zakaj hočem? Ker me je strah. Strah me je, da bi zamudila priložnosti, da bi podlegla pritiskom in verjela eno, delala drugo, da ne bi zmogla, da bi otopela. Strah me je, da bi se odločila iz strahu.
Vedno isti strah. Strah zase. Ja, tako je ime mojemu problemu. Kadar dam problemu proper ime, se z njimi lažje spopadem. Lahko poiščem njegov dosje in ukrepam glede na izkušnje. Za ta strah na primer že vem, da laže in da je brihten. Brihten, ker ve, da ima po svoje prav. Prav ima, ker sem nemočna. Nemočna že, ne pa tudi sama. Strahu nasproti ne stojim sama!
V resnici je ta strah prav smešen. Smešna si ti, Marija! Ti preprosto bitje! Tako hitro pozabiš, da si Očetova ljubljena hči. Tako ljubljena, da je njegov Sin umrl in vstal, da se ti nikoli več ne bi bilo treba bati. Tako ljubljena, da celo sedaj živi v tebi. Da je tvoje Življenje. Samo pustiti mu moraš in On bo poskrbel, da boš zgrabila priložnosti, da boš vzdržala pritiske, da boš zmogla in da se boš pozabila vprašati, kaj pravijo ljudje.
Japajade vam, strahovom. Načrti se spreminjajo, da mi bistveno ostaja pred očmi.
Odmahnila sem z roko, pospravila telefon in pogledala okrog sebe. Lep dan med vrhovi je bil.
Marija Poklukar je učiteljica in učenka, študentka umetnostne zgodovine in slovenistike. S kmetije in iz družine desetih.
Tudi fotografinja, kravja pastirica in firbec. Pa rada je jedrnata in iskrena. In v gorah.
