Kot kavbojke za vsak dan

Sedim na klopci in v svojih otroških rokah držim knjižico, ki sem jo dobila v dar. 

Medtem ko obračam stran, se mi po moji devetletni buči podijo misli. Kako je to mogoče? Kako čudovito. Tudi jaz bi tako.

…

Potem sem enkrat vmes preklopila na status mirovanja. Nisem dvomila v obstoj Boga, niti v Njegovo ljubezen. Le koraka dlje od abstraktnosti in teorije nisem storila. Tako se je zdelo lažje, manj obvezujoče, na prvi pogled bolj svobodno, umetniško boemsko in tako zelo v koraku s časom.

V običajih, vezanih na liturgično leto, nisem iskala smisla v čaščenju Boga, temveč so se mi zdeli samo čudovita tradicija. V petju duhovne glasbe sem našla harmonije, ki so bile všeč meni, a niso našle svojega namena. Ogromno časa sem preživela v prizadevanju, da bi našla neki čudež. V resnici sem iskala samo enega – da bi zaživela v polnosti. Da moji gibi ne bi bili votli, da bi bilo moje telo budno. Divje sem si želela več časa in hkrati, da bi vse skupaj čim prej minilo. 

Kake štiri leta nazaj je na najino kuhinjsko mizo mož položil Sveto pismo. Sem in tja sem si ga izposodila tudi sama in prebirala odlomke. Potem sem našla svojega birmanskega (v katerem je sestrino posvetilo – Kot kavbojke, za vsak dan) in ga prebirala med jutranjo vožnjo z vlakom. Neko sredo sem našla Ruto. Predano žensko, zvesto v odnosih, polno (za)upanja. 

Spet zaslišim in začutim: kako je to mogoče, kako čudovito, tudi jaz bi tako. Solz ne morem ustaviti. Moja tekoča vera.

Vdih. 
Zahvalim se. 
Izdih.
Preštevam milosti. 
Diham.

Božji dotik čutim v otroških ročicah, ki me ne spustijo. V teku z bosimi nogami po jutranji rosi.

Svetega Duha najdem v večernem vetru, ki prevetri moje misli po napornem dnevu.

Božjo ljubezen doživim v moževem objemu.

Iskreno z vsem, kar sem, se zahvalim za trenutke, ko čutim, da sem ob pravem času, na pravem mestu.

Pridejo pa trenutki, ko čakam. Ko s svojimi očmi ne vidim v zakulisje, zakaj je to dobro. Ko ne zmorem videti, zakaj je to popolno v Njegovem načrtu. Stvari si želim vzeti v svoje roke. Ne zmorem. Zajame me agonija, ki me ohromi. Utrujena sem, brez besed, brez odgovorov.

Oče, 
hvala, 
ker slišiš mojo molitev, še preden jo izrečem.
Verjamem, da je tvoj načrt pravi,
prosim, pomagaj mi ga razumeti.
Naj se moj strah razblini v zaupanju,
vodi vsak moj korak.
Amen.

Iščem Njegov šepet. 

Čakam ga. 

Njegov mir, ki varuje moje srce.

Zaupam.

In moja vera diha v potrpežljivosti, da enkrat (mogoče že v Njegovem objemu) vidim tisti pravi razlog. Več njih. Vse.

---

---