Luč, ki jo prinaša On

Bodi svetloba!

Zemlja pa je bila pusta in prazna. Tema je bila nad globinami, in duh božji je vel nad vodami. Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In bila je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. Bog je torej ločil svetlobo od teme. (1 Mz, 2-4)

Ne bom našla spevnih besed za to, kar sem doživljala. Bila je tema. Globoka tema nad globinami moje duše. Tesnobnost me je prevzemala že nekaj časa in iskala sem Resnico. Vsi se kdaj znajdemo tam, o tem sem prepričana, a meni se je vsakokrat zdelo neizbežno.

Bil je siv dan proti koncu adventa, priprava na božič. Po skoraj celem letu, ki je bilo mešanica strahu, obupa, neznosne tesnobnosti, a hkrati tudi veselja, ljubezni in odkrivanja smisla, sem se opogumila in odšla k spovedi. Moram priznati, da že dolgo nisem tako dolgo odlašala. Bilo me je strah, iskreno. Iskala sem prave besede, se lovila in verjetno precej zmedla spovednika, ki je kljub vsemu našel milostne besede zame. Po odvezi sem se usedla v klop in … Zajokala. V mislih se mi je odvila nit. Bog, iskreno, iščem te, padam, a iščem. Pomagaj mi, da bom boljša, da bom odkrila smisel. Potrebujem spodbudo. Ne razumem sama sebe, čutim, da nisem na pravi poti … Po nekaj minutah joka sem vstala in odšla iz cerkve, ne da bi se menila, kaj si ostali v cerkvi mislijo o mojih solzah. Na poti proti domu sem pogledala telefon in … Pisala mi je Tina in me povabila k Taliti. Bil je znak. Pristen, brez ovinkarjenja, ki mi je dal vedeti, da On ni pozabil name. Čutila sem, da to ni bilo naključje. Bila sem v šoku. Doma sem se zaprla v kopalnico in eno uro jokala. Tokrat ne od žalosti, ampak od sreče in veselja.

Tinino vabilo sem sprejela kljub strahu, da nimam česa dati. Sedaj vidim, da je bilo vabilo namenjeno meni, da mi pomaga in me spodbuja. Dekleta so iskreno postala tako domača in med njimi se počutim sprejeto, ne glede na to, v kateri točki svojega iskanja Božjega obličja sem. Od tistega trenutka dalje opažam, da je Bog vsak dan z mano na poti. V malenkostih ga vidim in dopustil je, da sem doživela toliko lepih stvari, kljub temu da imam kup grehov, ki me težijo, slabih navad, ki se jih ne morem rešiti in da padam pod skušnjavami. V zadnjih mesecih je razsvetlil mojo temo. Tudi če me zopet doleti, zdaj vem, da je ta prehodna in vem, da mi bo On vedno prišel s svojo lučjo naproti. Z majhnimi znamenji mi je povedal, da sem Njegova ljubljena hči, ne glede na to, da nisem vedno najboljša verzija same sebe. Za to sem mu hvaležna. In v hvaležnosti se trudim, da bi postala boljša in bolj zvesta Njemu. 

---

Ana Benedik je iskalka, ki vedno bolj odkriva, da besede sv. Edith Stein še kako držijo: gledano od Boga – naključij ni. Je občudovalka Njegovega stvarstva. Njena ljubezen so gozdovi, travniki, polja, cvetlice na domačem vrtu, ples in glasba, umetnost in raziskovanje kultur, mest, zgodovine. Po poklicu je krajinska arhitektka, po srcu pa sestra, prijateljica, teta, hči, vnukinja, nečakinja in zaročenka.

---