Vzhajajoče sonce se nežno lesketa v kapljicah jutranje rose, ki polzijo po cvetnih listih. Po cvetočem polju tekajo drobni otroško razigrani koraki. Slišati je preprosto pesem in prikupen dekliški smeh. Tekanje majhne skodrane rjavolase deklice za hip zaustavi prelepa vrtnica. Deklica razigrano pristopi in z drobnimi ročicami s krvavo rdečega cveta otrese rosne kaplje, da padejo na njena bosa stopala. Utrgani cvet ponese proti obrazu, se zastrmi v živo rdečo barvo ter globoko vdihne. Nenadoma pa jo močno stisne v prsih. Napade jo silovit kašelj. Ko se prestrašena opoteka do sape, začuti kaplje na svojih bosih stopalih. Vendar ne gre za roso. Na njenih stopalih je kri. Terezija prestrašeno strmi predse. Vrtnica v njenih rokah naenkrat postane vrtnica v mrtvem materinem naročju, njeno oblekico in razigrano skodrane lase zamenja habit, ljubljene sestrice postanejo samostanske sestre, kaplje rose pa zamenjajo kaplje izkašljane krvi.
Vse se je spremenilo. Le cvetlice in neizmerna ljubezen do Njega ostajata.
Človeško dojemanje svetosti
Ljudje se mnogokrat ujamemo v zanko lastnega razsvetljenja, misleč, da imamo ključ do uspeha, recept za večno življenje, pot do svetosti. V svoji majhnosti se bahamo s svojo drobceno pestjo spoznanja in z njo zmagoslavno mahamo po zraku. Bog pa nam potrpežljivo, prstek za prstkom odpira dlani. Potiho nas prigovarja, da bi izpustili lastne predstave o svetosti in čistosti, ter se odprli za veličino njegove ljubezni. Življenje svete Terezije Deteta Jezusa je prav takšna zgodba. Je pot odkrivanja majhne svetosti.
Kdo je sveta Terezija?
Sv. Terezija Deteta Jezusa in Svetega Obličja ali Mala Terezija se je rodila 2. januarja 1873, kot deveti otrok, Ludviku in Zeliji Martin, urarju in izdelovalki čipk, ki sta mislila, da vesta kakšne načrte ima Bog za njuni življenji. Toda Božja predstava o svetosti presega naše omejeno dojemanje. Tako sta se namesto v samostan podala na skupno zakonsko življenje, ki ga je Bog obilno blagoslovil z devetimi otroki. Izmed petih preživelih hčera so prav vse izbrale redovniško življenje.
Čeprav je bila Terezija že od rojstva slabotna in bolehna, ji nikakor ni primanjkovalo energije in zagnanosti. Že pri rosnih petnajstih letih se je po zgledu starejših sester tudi ona odločila vstopiti v karmeličanski samostan. Čeprav se smejo, po pravilih strogega karmeličanskega reda, samostanu pridružiti dekleta šele po izpolnjenem dvajsetem letu, se Terezija dejstva ni ustrašila. Predano je romala od enega do drugega nadrejenega, dokler ni naposled za dovoljenje prosila celo papeža Leona XIII, ki je dejal: “Storite, kar bodo rekli predstojniki – če bo Bog hotel, boste prišli v Karmel.” In Bog je hotel. Imel je namreč velike načrte zanjo.
Mala pot
Sv. Terezija Deteta Jezusa je živela kratko, a intenzivno in globoko duhovno življenje. Čeprav se je sprva težko navadila samostanskega ritma je kmalu našla svoj klic: na skrivaj je molila in svoje trpljenje žrtvovala za duhovnike, ob tem pa je pozabila nase in neprenehoma delala majhna dela ljubezni. Izbirala jemalo pot.
“Hočem postati svetnica, a je med menoj in svetniki tako velika razdalja, sem kot zrno peska proti gori.”
Ni verjela, da bi lahko opravljala velika dela. Mala Terezija, mala cvetka, mala kraljica. Vse življenje jo je spremljala njena majhnost. V ponižnosti je to pot sprejela in se zanjo vsak dan znova odločala. Biti zvesta, ljubeča in sveta v najpreprostejših delih, v najmanjših opravilih. Dovoliti, da ego kriči v bolečinah in ponižno sprejemati zadnje mesto.
Njen odnos z Gospodom je kot prelepa ljubezenska zgodba. O Njem v svojih delih piše kot o ljubimcu. Opisuje njegovo lepoto in celo vonj, za katerega pravi, da jo vodi v vsakem dnevu:
“Komaj pogledam v sveti evangelij, takoj zaznam vonj Jezusovega življenja in vem, kam moram teči … Ne poženem se na prvo mesto, ampak na zadnje … Da, to čutim, tudi če bi imela na vesti vse grehe, ki jih je mogoče storiti, bi se vrgla, s srcem, raztrganim od kesanja, Jezusu v objem, ker vem, kako ljubi izgubljenega sina, ki se vrača k njemu.”
Duhovno otroštvo
Na smrtni postelji je sveta Terezija Deteta Jezusa napisala avtobiografijo z naslovom Povest duše, v kateri je opisala, kako priti k Bogu po poti duhovnega otroštva. Izbirati zadnje mesto, nositi tujo krivdo, prenašati krivice, ostajati v ozadju, vztrajati tudi, ko ne čutiš, hrepeneti po majhnosti življenja in veličini večnosti.
Sveta Terezija Deteta Jezusa je bila kmalu po svoji smrti pri štiriindvajsetih letih razglašena za svetnico, sozavetnico Francije, glavno zavetnico misijonov in cerkveno učiteljico. Goduje prvega oktobra. Pri nas ji je posvečena župnijska cerkev na Kodeljevem v Ljubljani.
Šopek vrtnic
Od kod svetnicam ta nepredstavljiva ljubezen do Jezusa? Zavidam jim, da lahko o njem govorijo kot o ljubimcu. Želim, da bi čutila, kot so čutile one. Da bi čutila njegov objem, da bi lahko jokala, se smejala in bila to, za kar sem bila ustvarjena. Da bi bila Njegova.
In potem se me dotakne. Bosonoga rjavolasa deklica z vrtnico v laseh. Prime me za roko, me pogleda globoko v srce in reče: “Ne boj se Jezusu zatrjevati, da ga ljubiš, čeprav tega ne čutiš. To je uspešno sredstvo, ki Jezusa takorekoč primora, da ti prihiti na pomoč.” In na dan privrejo dolgo skrite solze. Solze strahu, da sem edina, ki ne čuti, edina ki ne ve, ki stežka veruje, ki se bori. Edina, ki težko moli rožni venec in litanije. Nisem sama – ob meni stoji Mala Terezija in skupaj z menoj čuti, razume. Bila je tu. Čutila in doživljala je, kar sedaj doživljam jaz. “Ne pozabi: če si ti sama slabost, je Jezus samo usmiljenje!” Dovolj je, prinesi, kar imaš. Ne kar bi želela imeti, ne kar imajo drugi – prinesi predenj svoje rane, stisko in bedo. Odločim se in iz svojega naročja pred Njegove noge izpustim občutek nevrednosti, nespodobnosti, težave z molitvijo in občutek, da bi morala ob tem čutiti. Ob sebi vidim Terezijo, kako na tla polaga depresijo, stisko, anksioznost, samomorilnost, bolezen, občutek majhnosti in nevrednosti in težave z molitvijo. Vidim, kako stoji ob meni in vse to polaga pred Jezusa. Nato ga pogleda v oči, se nasmehne in se zopet skloni. S tal pobere čudovit šopek vrtnic. Njena bolčina in stiske so se v Njegovi brezmejni ljubezni spremenile v nekaj čudovitega.
In sedaj sem tu. Pred Njim, z naročjem polnim dišečih vrtnic. Tu sem. Vem, da nisem edina. Vem, da me ljubi. Čeprav ne čutim, globoko v sebi vem. Vem, v katero smer moram teči.
Zaprem oči in vse, kar ostane je Njegov vonj. Vonj cvetočih vrtnic.
Neža Lajevec je strastna fotografinja, ustvarjalna videografinja, grafična oblikovalka in ilustratorka, ki se posveča podrobnostim. Rada lovi spontane, pristne in čustvene trenutke. Občuduje in odkriva ljudi, sprašuje, išče globino in pripoveduje zgodbe. Zaljubljena v čudovite življenjske nepopolnosti. @nezalajevec @nepopolnosti
