Ne strinjati se in si gledati v oči

Novembra so ulice na jugu Španije še vedno prijetno tople in odete v zeleno s pridihom cvetočih oleandrov, ki jih najdeš na vsakem koraku. Izgubljale smo se med rumeno-rdečimi hišami, prisluhnile zgodbam, ki so temu mestu vdahnile stoletja staro dušo, klepetale ter srebale kavo, v najljubši kavarni ob reki. Svoboda, toplina in razigranost tega mesta se je zlila z vsakim od nas in hkrati objela naše prijateljstvo. Prijateljstvo, ki me spodbuja k rasti. Prijateljstvo v katerem lahko prejemam in dajem. Ljubim in sem ljubljena.

Vsaj tako se je zdelo. A naslednji trenutek je zapihal južni veter in prinesel pogovor tiste narave, ki spodbuja polemiko in nasprotovanje. Ona si je želela poudariti svoje stališče in jaz nikakor nisem mogla izpustiti svojega. Nisem mogla prenesti, da sem sama lahko tako prepričana v to, njej pa ne morem odpreti oči in ji pokazati, kako pomembno lahko to prepričanje vpliva na njeno življenje. Njeno razmišljanje se mi je zdelo popolnoma napačno. Njej pa moje. Po glavi so mi rojile misli o tem, kako daleč od resnice je. In počutila sem se nemirno, jezno, nekoliko tesnobno. Na vsak način sem želela priti ven iz tega in prepričevala sem jo z vsemi atomi. Trenutek me je popolnoma posrkal, glas se mi je tresel in nobena druga perspektiva ni več prišla v poštev razen tega, da moram njo prepričati v svoj prav. Ona je seveda počela isto.

Prijetno špansko jutro se je počasi, skoraj neopazno prelilo v nelagodno težo popoldneva.

Hrepenela sem po objemih in smehu. Kako smo lahko še zjutraj z roko v roki hodile po teh ulicah, sedaj pa nas ločuje breg, ki ga ne znam prestopiti.

Ob kosilu nismo sedele za isto mizo. 

Sedeti za isto mizo

Prijateljstvo, odnos, kot vsak drug. V slovarju piše, da se prijateljski odnos lahko krepi ali ohlaja. In tako prijateljski odnosi znajo boleti. Pogosto se zgrešimo v pričakovanjih, vrednotah in prepričanjih. Odtujijo nas tiha primerjanja in tekmovanja. Skrite bolečine in zamere, ki si jih ne upamo razkriti. Pa je to res prijateljstvo? Če se ne strinjava, se med seboj primerjava in če me dejanja drugega zabolijo?

Ko smo se ločile, nelagodje in grenak priokus preteklega dogodka seveda nista popustila. Počasi je popustilo delovanje po sistemu boja. Nisem ga zamenjala za beg, saj me je v srcu še vedno klicalo k skupni mizi in kavi. Posebno sedaj, ko se nisem več borila, ko sem zadihala in sprejela, da čeprav se mi zdi moje prepričanje pravilno in njeno morda zanjo celo škodljivo, je to le moje mnenje. Njo pa globoko spoštujem in prav tu se mi ponuja priložnost, da ji lahko to spoštovanje izkažem, da ji dovolim izraziti njeno mnenje, da sicer izrazim svoje stališče, a brez prepričevanja in boja, ki naju ločuje od iste mize.

Jezus pri zadnji večerje zbere prav vse svoje učence za isto mizo. Skupnost je tista, ki nas uči, in želja sedeti za isto mizo je tista, ki nas odpira k učenju. Brene Brown pravi, da je pomembno, da se usedemo, ne le za isto mizo, ampak na isto stran mize: »biti pripravljen sedeti eden poleg drugega in ne eden nasproti drugega.« S tem odpiramo prostor pred nami in kažemo, da težave polagamo pred naju in ne med naju. Tako prekinemo tek boja in ustvarimo prostor v katerem sporočamo: »želim ti priznati, kaj delaš dobro, pripravljen sem ti prisluhniti in ti sporočiti, da te morda ne razumem v celoti, a te ne prepričujem v svoj prav in tako sem zgled ranljivost in odprtosti.«

Modrost iskanja

In potem je prispelo sporočilo. »Oprosti. Včasih ne znam drugače, a bi rada, ker mi najino prijateljstvo veliko pomeni.«

Srce mi je za trenutek zastalo. Potem se je skoraj na glas zasmejalo in z njim je tudi na moje ustnice zaplaval nasmešek. Nisva znali. A vsakič, ko ne znava in to spoznava ter deliva druga z drugo, se spet usedeva za isto mizo in skupaj zrasteva. In če sem se prej spraševala, ali je to res prijateljstvo, če se ne strinjamo, se mi sedaj rojeva odgovor. Kadar imata obe strani dovolj močno željo, da sedeta za isto mizo in težavo postavita pred njiju in ne med njiju, potem si dovolita ranljivosti in varnosti za skupno rast in kaj drugega je to, kot lepo prijateljstvo, v katerem postajamo boljše osebe?

Vrnila sem sporočilo in kmalu za tem sva se znašli pred kavarno ob reki. Zrli sva si v oči in se objeli. Potem sva za isto mizo, na isti strani mize, srebali pozno popoldansko kavo in zrli naprej tja proti Andaluziji.

Takrat sem si zapisala tale opomnik: »Ne strinjati se in si še vedno gledati v oči je modrost iskanja.«

---

Estera Burgar je diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok in študentka pomoči z umetnostjo. Večna raziskovalka življenja in sopotnica ženskam, ki iščejo globje. Zaljubljena v morje, zvezde, cvetje, zgodbe, gledališče, glasbo, kavo in lepo besedo. Verjame, da je življenje ples, ki nas vsak dan znova kliče, da zaslišimo melodijo in ujamemo ritem, ki nam je namenjen v danem trenutku ter v to, da prav vsakdo v sebi nosi številna darila, ki jih je vredno odpirati, saj kličejo po tem, da pridemo bližje k sebi in Njemu. 

---

Viri

Fran/SSKJ²: Prijateljstvo. (ISJFR, ZRC SAZU).