Njegovo tiho pričevanje

“Ati, pomagaj! Jaz ne znam.”

Vrhove gora so obsijali prvi jutranji žarki in petelin v dolini je veselo naznanil nov dan. Mesto se je šele prebujalo, iz Jožefove delavnice pa je bilo že slišati ropot. Po prašnih nazareških ulicah se je v monotonem ritmu razlegalo žaganje, brušenje in zabijanje žebljev. Vrata delavnice so bila priprta in razsvetljeval jo je le ozek snop svetlobe. Nenadoma pa se je na tleh narisala drobna skodrana senca. Jožef se je obrnil proti vratom, se nasmehnil in si obrisal pot s čela. V objem mu je stekel deček in vzkliknil: “Doblo jutlo ati!” “Dobro jutro Jezus!” se je nasmehnil Jožef. Malček se je radovedno razgledal po delavnici. “Kaj pa to delas ati?” je šepnil Jezus. Jožef mu je pomežiknil ter mu podal kladivo. “Presenečenje za mami.” Ko so Jezusove drobne ročice s težavo skušale v desko zabiti žebelj, se je Jožef za trenutek ustavil in dovolil, da se ga krhkost in preprostost tega dogodka dotakneta. “Ati, pomagaj plosim. Jaz ne znam,” je zavzdihnil malček. “To je torej to …” si je mislil Jožef. “Nimam veliko, ne znam in ne zmorem vsega. Ampak kar imam in kar znam, lahko dam.”

Kdo je sveti Jožef?

Kdo je ta skrivnostni moški v delavnici? Kdo je ta nepoznani tesar, ki je skupaj z Marijo vzgajal Jezusa? Kdo je Odrešeniku menjal plenice in ob Njem prebedel nešteto noči? Kdo ga je učil zabijati žeblje? Kdo je Božjega sina naučil, kako biti človek? Odgovor na vsa ta vprašanja je sveti Jožef. On je tisti, ki je sprejel nosečo zaročenko in odgovornost vzgajanja Odrešenika. On je tisti, ki je Jezusa kot zemeljski oče naučil odgovornosti, delavnosti, poslušnosti in poguma. 

 Ampak kako to, da moški, ki je pri vzgoji in življenju Božjega sina igral tako pomembno vlogo, v Svetem pismu ne reče nobene besede? 

Morda se odgovor skriva prav v Jožefovi “tišini”. Predstavlja podobo moškega, ki s svojim tihim, neopaznim življenjem glasno pričuje o Božji veličini. Papež ga v apostolskem pismu Patris corde (Z očetovskim srcem) opisuje kot “ljubljenega očeta, očeta v nežnosti, poslušnosti in sprejemljivosti; očeta ustvarjalnega poguma, delavca, vedno v senci.” Vedno v senci, vedno skrit, v ozadju. Moški, ki ob treh zjutraj potrpežljivo pestuje pobruhano dete, moški, ki cel dan trdo dela v delavnici, da lahko preživi svojo družino. Moški, ki je svoji ženi v oporo, ko postane vzgajanje Odrešenika preveč, moški, ki več dni neutrudno išče izgubljenega sina. Moški, ki je z zaupanjem v Njegov načrt sprejel odgovornost vzgoje Božjega otroka. 

Bog, ki vidi

Bog se nam prav preko Jožefove tišine in nevidnosti razkriva kot “Bog, ki vidi”. Bog, ki vidi neopazno, tiho delo. Bog, ki opazi drugim nevidne napore in trud, ki sliši tiho, obupano molitev po dolgi nočni izmeni. Bog, ki vidi podočnjake neprespanih staršev, stres in zmedenost negotovih študentov, strah in zaskrbljenost osamljenih in ostarelih, solze medicinske sestre na robu zmožnosti, raznašalca Wolta, ki ne ve, ali bo lahko ta mesec plačal položnice.

Jožef nam tako s svojim zgledom kaže, da najpomembnejše vloge niso vedno obsijane z žarometi. Pokaže nam, da Bog za svoje delovanje ne izbira le velikih, popolnih, neomajnih kristjanov, pač pa vsakega izmed nas. Nepopolne, tihe in neopazne. Kliče nas, da neslišno in predano delujemo v svetu.

Leto svetega Jožefa, zavetnika vesoljne Cerkve

Letošnje leto je papež Frančišek 8. 12. 2020 posvetil svetemu Jožefu. Tihi, nevidni oče in delavec. Tihe, prazne cerkve. Polne bolnišnice in intenzivni oddelki. Delo, daleč od oči. Neopaženi napori in trud mnogih, izolacija, osamljene smrti, daleč od najdražjih in … tišina. Veliko tišine. V virtualnih predavalnicah, v praznih dvoranah, kavarnah in stadionih. Prav zato je sveti Jožef v tem letu spodbuda vsem nam. S svojim zgledom nam kaže pot k bistvu, k Njemu. Morda se zdi ves naš trud zaman. Morda občutimo strah ob negotovi prihodnosti, dvomimo o svojih zmožnostih in se sprašujemo, če ni morda Bog izbral napačnega za to nalogo. A sveti Jožef ne gre nikamor. Kot oče stoji ob popraskanih otroških kolenih in nas ljubeče spodbuja, da še enkrat poskusimo voziti kolo brez pomožnih kolesc. Šel je pred nami, pripravil je pot. Ve, da se Bog ne zmoti, in da je za nalogo izbral pravega. Ve, da v Njem zmoremo vse.

Molitev k sv. Jožefu

Sveti Jožef je naš “ati”. Ni Abba, oče. Ne ve in ne zmore vsega. Ve pa veliko. In kar zna in ima, vedno da. Vse, kar moramo storiti je, da prosimo za pomoč. Kot, ko bi večer pred testom za mizo, polno matematike, prosili z besedami: “Ati pomagaj, jaz ne znam.” Pa naj gre za ulomke, integrale, pomembne odločitve na poklicni in akademski poti ali pa le za iskanje prostega parkirnega mesta. Vedno ga lahko prosimo za pomoč. 

Zato se obračajmo k njemu in naj nas njegov zgled zaupanja v Božji načrt vodi skozi to razburkano leto.

---

Neža Lajevec je strastna fotografinja, ustvarjalna videografinja, grafična oblikovalka in ilustratorka, ki se posveča podrobnostim. Rada lovi spontane, pristne in čustvene trenutke. Občuduje in odkriva ljudi, sprašuje, išče globino in pripoveduje zgodbe. Zaljubljena v čudovite življenjske nepopolnosti. @nezalajevec @nepopolnosti

---

Viri

• Papež Frančišek: Apostolsko pismo Patris corde svetega očeta Frančiška ob 150-letnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve. (Katoliška Cerkev)