Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso. (Ef 5, 31)
In tako, kot bo mož zapustil očeta in mater, ju bo zapustila tudi žena. Včasih pa je to jasno misel iz Svetega Pisma tako težko razbrati.
Odhod
Zapustiti dom je eden izmed ključnih dogodkov znotraj procesa odraščanja. Podobno je ob rojstvu otroka, ko zapusti toplino materinega telesa, in ko so mu v prvih dneh življenja na tem svetu mučni svetloba, zvoki in vonjave. Je zapuščanje nečesa, kar nam je predstavljalo varnost v začetku našega odraščanja. Vseh občutkov domačnosti, vonjav po domu, vrveža in miru, rutine, občutka zatočišča pred nevihto.
Živim v družinski hiši, ki sta jo z lastnimi rokami sezidala moja babica in dedek ter njune sestre in bratje. Kasneje sta jo dozidala še moja mami in ati. Je velika, grajena kot so bile grajene vse enostanovanjske hiše v času socializma. Je hiša polna življenja in zgodb. Ljudje so prihajali in odhajali. In kmalu bom to hišo z vsemi ljudmi, ki so mi predstavljali dom, zapustila tudi jaz. Prerezala bom popkovino ter zaživela z njim, ki bo kmalu postal moj mož. Tega trenutka se neizmerno veselim. On bo postal moj novi dom.
Pot do tega trenutka pa ni lahka, prej bi rekla, da je polna vprašanj, ki prihajajo na pot in mi zapirajo pogled do cilja. V veliki večini primerov pa vprašanja vržejo pred noge ravno tisti, ki bi morali mojo pot do osamosvojitve podpirati v največji meri. Sem najmlajša od treh. Sestra in brat sta že skoraj desetletje nazaj odletela iz našega družinskega gnezda in se zato ne čudim, da je moje dviganje in ogrevanje kril v zadnjem letu moja starša ter babico vznemirilo. Ostali bodo tako rekoč sami v tej veliki hiši. Žalost, strahovi in mogoče tudi jeza so se okrepili, Začela so prihajati vprašanja. Ali nas nimaš rada? Ali bosta zmogla? Si prepričana, da je to prav? Kje bosta dobila denar?
Soočenje
V trenutkih, ko so vprašanja padala bi najraje kričala. Priznam, da včasih tudi sem. Bila sem jezna in žalostna in nobena beseda, ki sem jo rekla, ni bila prava. Morala sem se soočiti s svojim lastnim strahom pred neznanim. Pred tem, da bom včasih tudi sama v najinem novem domu. In pred spori. Pred načrtovanjem gospodinjstva. Financ. Časa.
Seveda ne morem zagotoviti, da bova vse zmogla. In seveda se nama bo kdaj zataknilo pri financah. Ampak sem prepričana, da je to prav in… Kljub temu, da odhajam, jih imam rada. Zato se moram soočiti tudi z njihovim strahom, moram ozavestiti, da ta vprašanja ne prihajajo zlonamerno, ampak samo kažejo, da moj odhod v njih zbuja strahove, dvome in žalost.
Prave besede
Čisto pravih navodil za odhod od doma nimam. Vsak posameznik ga doživlja po svoje. Nekateri odhajajo sami, drugi v paru. Nekaterim je težko, drugi že nestrpno čakajo. Tako tudi tvoji bližnji lahko odreagirajo na različne načine. Nekateri te bodo spodbujali in te opogumljali, spet drugi ti bodo odhod še malo zagrenili. A vsekakor velja pravilo, da jim svoja pričakovanja, želje, strahove in vprašanja poveš jasno. Razloži, zakaj je to zate pomembno. Kaj boš s tem pridobila in kako bo s tem tvoja osebnost lahko rasla. Pomembno je, da jim razložiš, da tvoj odhod ne pomeni, da boš stike z njimi pretrgala in da bodo vedno lahko računali nate. Povej jim, da jih imaš rada, da se zavedaš, da jih skrbi. Če imajo tudi oni radi tebe, ti bodo ta korak dovolili narediti in ti pustili, da se naučiš krmariti svoje življenje, tudi če bo kdaj težko in ti ne bo uspelo.
In še posebej pomembno je, sploh če od doma odhajaš s svojim (bodočim) možem, da odhod od doma pomeni zapuščanje določenih vzorcev, ki si jih prevzela od primarne družine. Velikokrat teh vzorcev sploh ne prepoznamo, a vsak jih nehote nosi s seboj. Tudi starši jih pogosto na nas prenesejo nezavedno, zaradi strahu, jeze, žalosti ali katerega drugega čustva, ki ga niso znali predelati. Razmisli, kateri so ti vzorci. Mogoče so to izbruhi jeze, obtoževanje, kritiziranje ali pa prenašanje krivde nase ali na drugega. Ko se teh vzorcev zaveš, jih je veliko lažje umiriti in ugotoviti, od kje pravzaprav prihajajo. Ob teh ugotovitvah jih boš lažje nadzirala in se trudila, da bi jih spremenila.
Nov dom
Skupno vstopanje v nov dom je nekaj krasnega. A tudi napornega. Vselitveni vrvež velikokrat zakreše iskre. Včasih lahko pride do konfliktov že zaradi malenkosti. Kam postaviti pisalno mizo? Kje bodo pospravljeni makaroni? Kam si pospravila čevlje? Ja, tudi vsakodnevna opravila lahko postanejo vir nezadovoljstva. Zdi se mi pomembno, da prav vsak nesporazum, konflikt in včasih tudi notranji vzgib izraziš jasno, mirno in brez obtoževanja. Hkrati tvoj novi dom postaja tudi zatočišče pred nevihto, ljubeč objem, sprostitev po napornem dnevu, vir veselja in smeha. Zato se mi na drugi strani zdi ključnega pomena, da poleg neprijetnih čustev izraziš tudi hvaležnost za malenkosti.
In pomembno se mi zdi, da si vzameš čas za refleksijo, pogovor in skupno molitev. Tudi če kdaj po napornem dnevu to pomeni le krajša zahvala Bogu za preživet dan in zahvala drug za drugega. Ob Njem je namreč vse mogoče in Njegova ljubezen deluje tudi preko tvojega (bodočega) moža nate.
Odhod od doma je krasen. In naporen. In te veliko nauči. Če zaupaš Bogu in si prepričana v svojo (ali vajino) odločitev, te spodbujam, da se odločiš za ta korak. Ta ti namreč razpre krila, da poletiš iz gnezda in uloviš tople poletne sape z juga. In morda, nikoli ne veš, te popelje nad oceane od koder se ti bo odprl čisto nov pogled na svet.
Ana Primc je iskalka, ki vedno bolj odkriva, da besede sv. Edith Stein še kako držijo: gledano od Boga – naključij ni. Je občudovalka Njegovega stvarstva. Njena ljubezen so gozdovi, travniki, polja, cvetlice na domačem vrtu, ples in glasba, umetnost in raziskovanje kultur, mest, zgodovine. Po poklicu je krajinska arhitektka, po srcu pa sestra, prijateljica, teta, hči, vnukinja, nečakinja in zaročenka.
