Srečanja
Zadnjič sem bila po dolgem času na kavi s prijateljico, ki se je pred kratkim vrnila iz tujine, kjer je preživela pretekli semester. Govorili sva o njeni izkušnji, o slabi izolaciji stanovanja, v katerem je živela, o tem, kako je igrala odbojko na mivki, in o profesorjih na tuji univerzi. Jaz sem ji pripovedovala o svojih zimskih mesecih – o življenju v Ljubljani, druženju s prijatelji, ki si jih deliva, in obiskovanju faksa tu, doma. Bi tudi jaz morala iti na izmenjavo?
Sošolca iz srednje šole sta se preteklo leto poročila in začela skupno življenje. Imata svoje stanovanje, vodita svoje gospodinjstvo. Ko grem k njima na obisk, v njunih očeh vidim polno ljubezni in veselja; njun dom je topel in nežen. Stene njune dnevne sobe so polne slik – in ko stojim pred njimi, se vprašam kaj pa jaz, kdaj pride moj čas, kdaj bom jaz našla dom v sočloveku?
V sredo sedim pri študentski maši in poslušam pridigo; nagovarja me o moči vere. Okoli mene sedi mnogo študentov. Ko se ozrem po njihovih obrazih, se mi vsi zdijo tako prepričani, močni, povezani z Bogom. Jaz še vedno dvomim.
Dovolj je prostora, da sobivamo v svoji različnosti
Težko se je izogniti temu, da se kdaj pa kdaj primerjamo z drugimi. Zdi se nam, da nekaj zamujamo, če ne izkusimo, kako je študirati na izmenjavi v Španiji ali na Finskem. Sprašujemo se, ali je življenje manj razburljivo, če ga ne živimo v dvoje. Teži nas vprašanje: sem res prava kristjanka, če kdaj dvomim? Med nami živi ideja, ki nam daje občutek, da moramo slediti določenim nenapisanim pravilom; šepeta se, do kdaj je potrebno diplomirati, koliko moramo biti stari, ko se poročimo, kdaj se spodobi izseliti v svoje stanovanje …
Pa imajo naša življenja res ustaljeno časovnico? Kdo nam postavlja pravila? Včasih se vprašam, kako bi bilo, če bi tako jaz kot vsi moji bližnji bili ves čas na enakih življenjskih točkah; dogajale bi se nam podobne stvari, sprejemali bi podobne odločitve, imeli podobne izkušnje. Mar ne bi bilo pravzaprav precej dolgočasno? Predstavljam si, da bi pogovori s prijateljicami lahko postali precej monotoni, druga drugo bi težje bogatile s svojo raznovrstnostjo. Nekako kot da bi obtičale v zastoju na avtocesti, vse istočasno namenjene na pot do enakega cilja.
Največjo uslugo si naredimo, če se čim manj oziramo na dosežke in odločitve drugih. Svoje življenje je bolj smiselno primerjati s svojimi dosežki, s svojo preteklostjo – spremljati, kako se tekom časa spreminjamo in rastemo, postajamo nekaj novega. To pa seveda ne izključuje tega, da smo za svoje prijatelje veseli ter jih podpiramo ob napredovanjih na njihovi poti; daleč od tega, da bi bili do sočloveka brezbrižni. Življenje ni tekmovanje in nihče, pa četudi se nam včasih ne zdi tako, nas ne more prehiteti, če hodimo po svoji poti z iskrenim in odprtim srcem. Dovolj je prostora, da sobivamo v svoji različnosti.
Sem tam, kjer moram biti
Naj ne prehitevam sezon svojega življenja, naj ne zavračam svoje poti v prid primerjanja z drugimi. Naj ne primerjam tega, kje sem, s tem, kje bi morala biti ali s tem, kako živijo ljudje okoli mene. Moje življenje ima svojo pot in želim si stopati po njej, v njej uživati, kot mi je bilo namenjeno, namesto, da jo skušam prilagoditi, narediti bolj podobno življenju, ki ga živijo drugi. Koliko trenutkov – lepih, polnih – sem že zamudila, ker se včasih ujamem v cikel razmišljanja o tem, kje bi morala biti. Želim si, da bi trdno zaupala, da sem ravno tam, kjer Bog želi, da sem.
Manca Slatnar je dvajsetletna študentka laboratorijske biomedicine, ki prihaja iz Cerkelj na Gorenjskem. Uživa v večernih pogovorih, kuhanju kave, opazovanju barv neba. Rada ima objeme, nabiranje kamnov in odkrivanje tujih krajev. @mancaslatnar
