Prosim, pridi pome

7:30, ponedeljek 21. 6. 2021

Vidim odsev Tvojih mogočnih gora, slišim Tvoje žvrgolenje, čutim svežino studenca, ki se izliva iz trdne, brezčasne skale. 

Povsod si. Tvoja ljubezen me obdaja. Ampak ko sva sama, Te ne čutim. Občutek imam, kot bi se skril, ko Te pokličem po imenu. Zakaj Te lahko tako jasno vidim v zvezdnem nebu na poletno noč, zakaj Tvoje obličje zasledim na spodnji strani gladine mrzlega jezera, v listu prežarjenim s svetlobo vzhajajočega sonca? Zakaj si blizu, ko pojem, ko otroško poskakujem po planinah, ko diham, ko tečem, ko vem? In zakaj si daleč, ko padam, ko sem sama in jokam?

Vera je dar. In dar je – no – podarjen. Ne moreš ga zahtevati. Ne boš ga mogla umestiti v svoj urnik. Pride, ko je dano, da pride. In ko pride, je tvoj. Od vedno je bil namenjen tebi. Zate je. Lahko ga odpreš, lahko pa te na polici počaka še kakšno desetletje.

Strah me je. 

Ker imam občutek, da vsi tečejo, jaz pa ne vem kako vstati. Strah me je, da me bodo obsodili. Za brezbožnega pogana, za ateista, za nehvaležno hčer, ki je s polno vrečo odšla od doma in vseeno uspela vse zapraviti.

Strah me je tudi, da sem darilo že prejela in ga nevede staram na kakšni polici. Strah me je, kaj se bo zgodilo, če in ko ga odprem. Kaj se bo zgodilo z mojim življenjem, če vanj zares spustim Njega? Moja prva misel je NE! Nočem, da se moje življenje postavi na glavo, ravno, ko je dobilo koreninice, ravno, ko sem se počasi začela pobirati s tal. Nočem, da se spremeni. Hočem ostati, graditi, verjeti, da je to, kar imam, prav in resnično. Občutek imam, kot da mi bo On podrl peščeni grad, ki ga že toliko let, zrno za zrnom vztrajno gradim. Prišel bo na plažo mojega življenja in odpihnil leta trdega dela in odnosov. Da bo lahko potem postavil svoj kamniti grad. Strah me je, da bi ljudje poznali ta moj strah. Da bi vedeli, da sem šibka in je moja vera trenutno zgolj igra. Strah me je, da bi na plaži ostala sama. Z Njim. Kaj mi bo rekel? Kaj nemogočega bo pričakoval od mene? Ne zmorem kar hoditi za Njim.

Ampak zdaj ga čutim. Čutim, da me vabi. Kam? Zakaj? Zakaj zdaj? 

Nimam pojma, kaj se dogaja. Vsi ostali imajo odnos s Teboj. Jaz pa Te iz strahu pred izgubo svojega lažnega, peščenega sveta zavračam in se skrivam. Zakaj me je strah življenja v Tvoji kamniti hiši s talnim ogrevanjem, tekočo vodo in klimo? Zakaj vztrajam v svoji razpadajoči, peščeni izbi, polni golazni, teme in strahu? Verjamem, verujem, da je bolje pri Tebi in s Teboj. Ampak ne čutim.

Zakaj moram vse čutiti? Zakaj se Ti ne morem in ne znam, zakaj se Ti nočem prepustiti?

Pridi pome. Pridi me iskat na plažo. Rabim objem. Naj čutim vsaj enkrat. Pridi pome. Ne znam naprej. Primi me za roko. Reci mi: “Deklica, vstani!” Poberi me s tal greha in strahu. Prosim, prosim, prosim. 

Amen.

---

Neža Lajevec je strastna fotografinja, ustvarjalna videografinja, grafična oblikovalka in ilustratorka, ki se posveča podrobnostim. Rada lovi spontane, pristne in čustvene trenutke. Občuduje in odkriva ljudi, sprašuje, išče globino in pripoveduje zgodbe. Zaljubljena v čudovite življenjske nepopolnosti. @nezalajevec @nepopolnosti

---