Veselite se s hčerjo jeruzalemsko, radujte se nad njo vsi, ki jo ljubite, uživajte z njo veselje, vsi, ki žalujete nad njo. (Iz 66,10)
Če bi morala izbrati najljubši čas v cerkvenem letu, bi izbrala postni čas. 40 dni, ki so mi tako dragoceni. Vem, kaj si misliš. Monika, a si nora? Najraje imaš 40 dni odrekanja, ko pri maši ne pojemo slave in aleluje, ko gre v Cerkvi vse nekoliko počasneje? Ja, rada imam ta čas. V njem najdem nekaj tako prvinskega, svetega, lepega. To je obdobje, ki podarja. Med postom se počutim zares blizu svojemu Očetu. Med postom lahko spremenim svoje navade, se odcepim od stvari, ki so namenjene temu svetu in svoje srce naravnam na nebesa. Med postom se iskreno veselim malenkosti in opazujem drobne spremembe. Med postom je moja vera spet nekoliko bolj otroško pristna, saj se iskreno veselim vsake nedelje in praznika. Kontrast med mirnostjo posta in veseljem velike noči je zame čaroben.
In ravno to odseva nedelja laetare (‘letare’ lat. veselite se), 4. postna nedelja. Praznujemo jo nekje na polovici postnega časa, ko marsikdo še ne zmore videti veselja, ki prihaja. Priznam, da tudi sama težko vztrajam v svojih postnih zaobljubah, nedelja laetare pa mi daje dodatno spodbudo, saj predme postavlja dejstvo, da prihaja vstajenje. Rozna barva mašnih plaščev, ki jih ponekod na ta dan oblečejo duhovniki, v nasprotju s postno vijolično nakazuje na veselje, ki nas čaka. Kakor prerok Izaija, tudi cela vesoljna Cerkev na ta dan vzklika: “Veselite se!” Poleg tega je na ta dan dovoljena tudi okrasitev oltarja s cvetjem, česar sicer v postnem času ni. Vse vemo, kakšen učinek imajo na nas šopki, ki nam jih prinesejo fant, mož, prijateljica … Celotno praznovanje te nedelje je mogočno v svoji preprostosti.
Odlomek, ki ga sama najprej povežem s tem praznikom, je Jezusovo spremenjenje na gori (Mr 9,2-8). Jezus vzame s sabo tri učence, jih odpelje iz vsakdanjika na goro. Tam jim razodene svoje veličastvo, svojo Božjo naravo. Da jim okusiti nebeško kraljestvo pred trpljenjem in križanjem. Da jim občutiti radost vstajenja, da bodo zmogli upati tudi v času preganjanja, križevega pota in smrti njihovega učitelja. Kako dobro nas pozna, kako dobro ve, da sami po sebi nismo dovolj močni za preizkušnje, ki nam prihajajo naproti. Zato tudi mene in tebe vabi na goro, na samoten kraj, da nama pokaže utrinek prihodnje sreče. In ne samo sreče, ki pride po končanem postu na velikonočno nedeljo, ampak večno srečo v nebesih. Na gorah mojega življenja se mi razodeva, da zmorem prehoditi puščave, morja, travnike … Na gorah me ponovno usmerja k sebi, da bi se ne izgubila med viharji.
V tem tudi tradicija Cerkve posnema Božje delovanje. Nedelja laetare je gora sredi pustinje postnega časa. Je razlog za praznovanje, saj se nam Bog na njej razodeva v vsej polnosti. On ni žalost, razočaranje, trpljenje (čeprav je prisoten tudi v teh preizkušnjah), ampak je radost in veselje. To je njegov praznik.
Vabim te, da praznuješ tudi doma. S šopkom rožnatih vrtnic, oblečena v obleko, ki te napolni z radostjo, ob poslušanju pesmi, dobri kavi, druženju s prijatelji ali branju dobre knjige. Naj na ta dan prekipeva veselje in upanje na veliko noč.
Monika Lah je odločna, vztrajna, ognjevita, organizirana, direktna, ponosna, natančna. S širokim iskrenim nasmehom razveseljuje prijatelje in jih objema s svojo gostoljubnostjo. Študentske dneve ji popestrijo skavti, dobre knjige in kava. Izžareva iskrivost in preprostost. Radovedno odkriva lepoto v odnosih, naravi, v Njem. Moč in čast sta njeno oblačilo, smeji se prihodnjemu dnevu. (Prg 31,25) @paberkovalka
Viri
- Michael R. Heinlein. Laetare Sunday. (Simply Catholic).
