Jaz in post imava dolgo zgodovino. Srečujeva se že leta in vedno se na najina snidenja pripravljam na svojevrsten način. Včasih se pripravim bolje, drugič slabše, kdaj tedne in tedne razmišljam ter kujem načrte, kdaj sledim trenutnemu navdihu.
V naši družini postu nikoli nismo dajali prav posebne pozornosti. Iz pogovorov s svojimi sošolci in prijatelji sem razbrala, da nekateri ob petkih ne jejo mesa. Spomnim se, da smo pri verouku govorili o postu kot o pripravi na veliko noč. Vedela sem, da v tem času katoliki ne smejo početi določenih stvari, torej da gre za odpoved določenim ugodnostim ali užitkom. Dobro pa se spomnim tudi osnovnošolske Tine, ki se ji je zdelo, da o postu pač govorimo pri verouku, nihče pa ga ne prakticira v resničnem življenju. »To delajo samo tisti, ta najbolj verni ljudje.« Kot naročeno se je ravno to 14-letno dekle znašlo na katoliški srednji šoli.
V najstniških letih sem spoznala ljudi, ki so postni čas dojemali drugače. Prvič sem videla, da običajni, normalni, meni všečni ljudje vsako leto spomladi v svojem srcu sprejmejo določene odločitve in se s postom pripravljajo na velik praznik. V teh letih sem imela mnogo postnih odpovedi in ciljev: kakšno leto nisem pila kave, se odpovedala sladkim stvarem, spet drugič sem si zadala vsakodnevno molitev rožnega venca ali obisk svete maše, pripravljanje presenečenj za prijatelje, pisanje pisem, branje Svetega pisma … Počasi je vsakoletni post začel postajati samoumevni del mojega življenja in vsako pomlad sem intenzivno razmišljala o svojih štiridesetih dneh. Spraševala sem se, kaj vse lahko naredim, da bo moj post čim bolj rodoviten in da bom na polno doživela veliko noč.
Nevarnost pri postenju je, da lahko postane šov, projekt za izboljšanje sebe, zgolj za voljo tega, da bomo srečnejši in si bomo s svojimi deli priigrali Božjo naklonjenost. V post se pogosto zapodimo z idejami, kaj vse bomo lahko naredili, čemu se bomo odpovedali, kaj vse bomo začeli, pozabimo pa na končni cilj postenja.
Postimo se za spreobrnjenje srca (KKC 1430).
Letos se zato vračam k bistvu. Odstranjujem navlako. Želim si, da je moj post prazno polje, na katerem bom sejala. Nočem nobene opreme, nobenih nasvetov, nobenih zahtev – le pričakovanje, da bom na tem polju delala z lastnimi rokami, z željo, da to zemljo naredim rodovitno, da v tem kratkem ciklu pridelam nekaj, kar bo za druge.
S postom si želim bolje sprejemati darove Svetega Duha. Pri tem me navdihujejo besede papeža Leona Velikega, ki je živel v 5. stoletju:
»Post pomaga kristjanu, da se odpre duhovnim darovom in ga usposobi za graditev Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Kristjan se mora postiti z odprtim srcem in z velikodušnostjo, spremljati ga morajo molitev in dela usmiljenja.«
Postni čas se v Katoliški Cerkvi začne na pepelnično sredo in traja štirideset dni. Na ta dan nas duhovnik pri obredu svete maše posuje s pepelom. Kot prah, ki znova in znova pada na zemljo in vse dela rodovitno, naj pade tudi v globine naših src, da bodo polja, kjer bomo sadili štirideset dni, v zlatu zasijala na vstajenjsko jutro.
Tina Zevnik je ženska, iskalka in ustvarjalka, ki dokončuje študij geografije ter slovenistike. S svojim možem živi v Ljubljani, kjer nastajajo njeni mnogi projekti: od poročne fotografije, pisarij in oblikovanja, do prirejanja večerij za prijatelje in družino, urejanja vrta ali načrtovanja novih izletov po Sloveniji in svetu. @tinazevnik
