Marija Magdalena. Na nedeljsko jutro. Tekla je k njemu, ki jo je rešil sedmih demonov. Pri njegovih prebodenih nogah je jokala v petek. In zvečer gledala, kako so ga položili v grob. Danes pa je v še poltemi našla prazen grob. Našla je samo odstranjen kamen in povoje.
Zlomljena in v agoniji je stekla k Simonu Petru in Janezu.
»Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« (Jn 20,2)
Težko si predstavljam kako je izgledalo življenje Marije Magdalene preden je spoznala Jezusa.
Duhovi so jo vezali tako močno, da ni mogla več dihati, niti slišati niti govoriti. Ko je hodila po ulicah, so za njo vpili psovke in žaljivke.
In potem je spoznala Jezusa. »Marija«, jo je poklical in nič več ni bilo kot prej. Spremenil jo je in ji dal svobodo.
Prav ona, zlomljena ženska, obsedena z zlimi duhovi, Marija Magdalena – prav ona je bila izbrana, da prva vidi prazen grob.
Vse, kar je v zadnjih dneh pretrpela, jo je privedlo do tega, da se je zavila v temo. Zaprla se je v bolečino žalovanja in strahu ter pri grobu jokala. Ujeta v boleč brezup ni zmogla videti smisla odrinjene skale, povojev in prtiča na drugi strani groba.
Sredi svoje notranje nevihte se skloni v grob in zagleda dva angela v belem, ki jo vprašata zakaj joče.
»Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« (Jn 20,13)
Obrne se in zagleda Vrtnarja. Ta jo pokliče po imenu: »Marija.« In Marija Magdalena ga v trenutku prepozna.
Vrtnarja njene duše. Učenika. (Jn 20,16)
In jaz. Tolikokrat s pogledom, usmerjenim v napačno smer – stran od Njega. Z vsemi svojimi odvisnostmi in teminami, zaradi katerih včasih hlastam po zraku in ne najdem besed.
Kot ob praznem grobu sem. Vidim samo skale, povoje. Ne vidim smisla v njih. V lastni nevihti Ga ne zmorem čutiti ob meni. Ob meni točno ta trenutek.
Obrnem se.
In tu je On. Ne glede na to, kako mu obračam hrbet in umikam pogled – On me še vedno velikodušno vabi v svoj objem in me kliče »Urška«.
Z menoj je. Z menoj je prav ta trenutek. Sliši me.
Ne glede na velikost brezupa, v katerem sem se znašla tokrat, nič ni večjega od Njegovega Objema.
Premagal je greh, smrt in me (nas) rešil življenja, ločenega od Očeta.
Hvala, Oče. Ker si izbral Marijo Magdaleno za prvo pričo vstajenju.
Spremeni me. Naredi me novo.
Naj v zgledu Marije Magdalene ob praznem grobu vedno vidim Tvojo obljubo. Naj me varnost, ko me pokličeš »Urška«, stopi v čisto srečo.
Amen.
Urška Bernik je hčerka, sestra, žena, mama trem. Je mag. koncertna pevka, zaposlena v Zboru Slovenske filharmonije. Rada ustvarja, plete niti in besede ter išče luči in sence. Čuječe prešteva male velike blagoslove ter se zanje spet in spet zahvaljuje. Kot romarka v vsakdanu objema nepopolnosti in stremi k Popolnemu.
