Življenje je proces in proces je rast. Poglej rastline v naravi. Ne zrastejo čez noč.
Vse v življenju potrebuje svoj čas. Vse v življenju ima svoj čas in Gospod vedno poskrbi, da je pravi. Nikamor se ti ne mudi. Ne prehitevaj. Zaupaj. Prisluhni.
V tokratnem prispevku razmišljam o spoštovanju telesa.
Tudi ti pogosto načrtuješ »nove začetke,« ko boš začela lepo skrbeti za svoje telo? Planerji, načrti, cilji, urniki in zaobljube. Končno začenjaš uresničevati vse želje, da bi kvalitetno skrbela za svoje telo in zdravje. Obstajajo številni čudoviti načini, ki ti lahko pomagajo na poti do zdravega telesa, športne postave, lepe kože, dobre fizične pripravljenosti in tako dalje. Kaj se zgodi, da prej ali slej spet skrenemo na staro pot? Da pridejo taka ali drugačna obdobja in preprosto ne zmoremo več slediti začrtani poti, ki nas vodi do zdravega telesa?
»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi,« je zapisal Nejc Zaplotnik.
Najprej bi ti rada položila na srce, da se ne obtožuješ več, ko ne prideš do cilja, ko ne dosežeš obljubljenih rezultatov. Nato pa te povabim, da si zastaviš vprašanje, kaj je cilj tega tvojega potovanja? Kaj se resnično skriva za tem iskanjem, kako skrbeti za svoje telo, kako vztrajati v telovadbi, zdravi prehrani …?
Telo je naš dom na tej zemlji. Ob utelešenju nam je bilo podarjeno, da lahko na tej naši ljubi Zemlji uresničujemo svoje poslanstvo in ljubezen. Tako spoznavamo,da je za lovljenjem in iskanjem vedno boljših poti do zdravega in lepega telesa skrita želja, da bi končno svojemu telesu začele izkazovati spoštovanje in ljubezen.
On nam je podaril to telo. To je naše darilo in hkrati naš dom. Tako lepo je to spoznanje, mar ne? Vzemi si trenutek in dovoli, da ti Bog spregovori po tej misli. Kaj začutiš? Si hvaležna za ta dar? Kakšen je tvoj dom? Kako se v njem počutiš?
V meni se zbudi velika hvaležnost in radost. To je eden tistih občutkov, ki si jih vedno znova naslikam pri skrbi za svoje telo in zdravje. Od tod izhajam. A prav tako kot mi zgornja misel ponudi dobro izhodišče, me moj napačen prevod, napačno razumevanje oddalji lahko od poti. Poleg velike radosti in hvaležnosti začutim tudi veliko odgovornost. Tukaj se skriva še ena zanka. Ob misli, da smo odgovorni za nekaj čudovitega in doživljenjskega, hitro pobegnemo k iskanju rešitev zunaj nas. Pregledamo splet, pobrskamo po knjigah in zaznamkih in tako avtomatično začnemo slediti ciljem in načrtom, ki jih predlagajo različni ljudje. Na ta način pridobimo pomembne informacije, ki so nujne za dobro skrb za telo in s tem ni nič narobe, dokler nanje ne preložimo celotne odgovornosti. Metoda ne deluje, program ni realen, mi pa pobegnemo v staro udobno varianto, da bi si na ta način “prislužili” ljubezen in spoštovanje do telesa. Zakaj? Pozabimo, da naš cilj ni dotično sledenje idejam spleta in knjig ter uspešno opravljen program, ampak spoštovanje in ljubezen do našega telesa. Da vse to ni namenjeno dokazovanju, ampak želji, da bi slišali svoje telo in mu ponudili tisto, kar bo dobro zanj.
Skrb za telo je zelo podobna vzgoji otroka. Ko si pri vzgoji zastavimo male cilje, kaj hitro ugotovimo, da nas na določenih delih zanese in pozabimo na poglavitni namen, in sicer vzgajanje zdrave in avtonomne osebe. Tako pri skrbi za telo lahko z malimi cilji in načrti spregledamo glavni cilj, ki je pot sama. Pot k skrbi za telo, ki bo le-temu izkazovala spoštovanje, ki si ga življenjsko darilo zasluži.
Drage ženske, dekleta, mame, vse, ki tole berete,
skrb za telo se zgodi, ko nehamo iskati način zunaj telesa, ko opustimo željo po ugajanju zunanjim avtoritetam in ko v celoti sprejmemo svoje telo in odgovornost zanj. Ko telesu dovolimo, da spregovori, in ko si ga dovolimo slišati. Včasih nam bo govorilo o počitku, ko si mislimo, da sploh nimamo časa zanj, in drugič o gibanju, ko se bo zdelo, da si tega nikakor ne moremo privoščiti. Zato nam še enkrat polagam na srce, da se nič ne zgodi čez noč, da ima vse svoj čas in da se nam nikamor ne mudi. Samo začnimo, z malimi koraki se podajmo na pot spoštovanja svojega telesa. Ne odpravimo se na pot iz strahu, ampak iz radosti. Ne delajmo zgolj zato, ker tako rečejo, ampak ozavestimo, ali in zakaj nam je to pomembno. Ne glejmo skozi prizmo odrekanja, ampak skozi prizmo spoštovanja. Privoščimo sebi in svojemu telesu lepo in dobro.
Maya Angelou je zapisala: “Uspeh je, da imaš rad sebe, da imaš rad to, kar delaš in kako to delaš.”
Jaz pa zaključujem z mislijo:
Življenje je proces in ne končni izdelek. Rast. Zalivanje. Oblikovanje. Preoblikovanje. Začenjanje. Zaključevanje. In znova začenjanje.
Estera Burgar je diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok in študentka pomoči z umetnostjo. Večna raziskovalka življenja in sopotnica ženskam, ki iščejo globje. Zaljubljena v morje, zvezde, cvetje, zgodbe, gledališče, glasbo, kavo in lepo besedo. Verjame, da je življenje ples, ki nas vsak dan znova kliče, da zaslišimo melodijo in ujamemo ritem, ki nam je namenjen v danem trenutku ter v to, da prav vsakdo v sebi nosi številna darila, ki jih je vredno odpirati, saj kličejo po tem, da pridemo bližje k sebi in Njemu.
