Ivana, ko sem brala o tebi, sem si zaželela, da bi se lahko pogovarjali. Želim si, da bi znala brati staro francoščino ali latinščino, da bi razumela poročila, ki so jih o tebi pustili tvoji sodobniki. Tako pa sem obtičala s tem Langovim življenjepisom, ki se sicer nekaj trudi z dejstvi in nepristranskostjo, ampak … Vsak trud še ne obrodi sadov, če me razumeš. Verjetno bi morala investirati več časa v kakšno bolj zajetno knjigo, a ne? Verjetno, ampak tudi Lang na koncu ni tako slab. Uspelo mu je zdramiti nekaj pomislekov. To so misli, ki so tako kratke, da jih le pomisliš in ne razmišljaš. Iz pomislekov nastanejo razmisleki, če jih uspem spraviti v red. Zato se bom pretvarjala, da imam tvojo pozornost, in ti napisala nekaj teh pomislekov. Mogoče se mi niti ne bo treba pretvarjati.
Ni te bilo strah posmeha
Rodila si se sredi vojne. Ta je bila po skoraj 80-ih letih menda že samoumevni del žalostnega vsakdana. 80 let sta bili dve celi generaciji! Dve generaciji ljudi, za katere svet brez strahu, lakote in roparskih tolp ni obstajal. Menda je bilo tvojemu Domremyju precej prizanešeno in si imela bolj kot ne mirno otroštvo, ampak priznati moraš, da ga je bilo še kar hitro konec. Res je, da se danes osamosvojimo vsaj desetletje kasneje, ampak že takrat so tvoja leta morala izpasti skrajno neresno. In tega si se zavedala. Meni se še sanja ne, kako trapasto je bilo samo pomisliti, da bi dekle govorilo s kraljem v družbi, kjer so javno življenje vodili malodane le odrasli, izkušeni možje. Predstavljam si, da se ti na tej točki nariše tisti naveličani, ampak še vedno dobrodušen nasmeh, ki pravi, da “nisi imela izbire”. Verjamem. Če bi ignorirala glasove, bi zanikala sebe. Verjamem, da te je njihova vztrajnost silila k dejanjem, vendar je bila želja po poslušanju Očeta in izpolnjevanju Njegovega načrta v tebi že dolgo prej. Zato si želim, da bi bila več s teboj. Da bi videla pogum in zvestobo, s katerima si razveselila Očetovo srce, ko si sedemnajstletna zapustila domačo hišo, šla v mesto k poveljniku in mu naročila, naj ti da spremstvo, da poiščeš dofena. Ti, kmečki otrok, bi reševala francoskega prestolonaslednika. Nekaj tega poguma in zvestobe bi se menda lahko tudi jaz nalezla …
Ko sem brala, kako si napovedala, da boš ranjena, kako si potem kljub prebodeni rami vztrajala v boju in kako si zapovedala odločilni napad, ko so drugi obupali, me je obiskal tisti pomislek. Če bi Bog tudi meni tako sproti in razločno dajal navodila, bi tudi jaz drugače živela. Ampak saj ni prišel brez kančka sarkazma. Vem, da sva tako ti, Ivana, kot jaz na koncu postavljeni pred podobno določitev: kaj narediti s časom in z možnostmi, s katerimi razpolagam.
Strah te je bilo, da imaš premalo časa
Vedela si, da ti je čas skopo odmerjen. Vsaj malo poznam stisko in nemoč, ki sta te grizla, ko se dofenu po kronanju ni več mudilo z osvobajanjem Francije. Ko si ti pripravljena čakala nanj, ki je raje sestankoval in vodil bankete. Potem pride del, ki me je vedno begal. Nadaljevala si z osvajanjem mest, ki so jih zavzeli Angleži, čeprav ti tega Oče ni naročil. Ko si branila Compiègne, ti glasovi niso rekli, da napadi angleško trdnjavo. S tako malo vojaki, kot si jih imela, je bilo to neverjetno lahkomiselno. Včasih sem verjela, da so ti prejšnji uspehi stopili v glavo. Mogoče so ti res. A je še nekaj, na kar takrat nisem mislila. V tebi je moralo biti toliko ognja in nuje. Neučakanosti. Čas se ti je iztekal in glasovi so povedali, da boš ujeta. Po vseh besedah, ki si jih izmenjala z Očetom in svetniki, po vseh uspehih v svetu vojn in diplomacije, potem, ko si izkazala toliko poguma in zaupanja, si se na koncu bala, da ti Oče ne bo pustil končati tvojega dela. Še vedno si se bala. Ne veš, v kakšno olajšanje mi je ta strah. In koliko bolj mi odleže, ko vidim, da si imela enega še bolj običajnega. Strah pred ujetništvom in kruto smrtjo v ognju. Napisala bi, da si se bala smrti, ampak to ne bi bilo čisto res. Menda te ni vznemirjala misel, da bi umrla na bojišču. Ha.
Eno leto so te zastraševali in zasliševali, a si vztrajala, da so glasovi od Boga. Kako ti je bilo, ko so te, devetnajstletnico, pred ljudmi črnili tisti, ki naj bi v vsakem človeku odkrivali Očetov obraz? Ivana, ti veš, kako je, ko ti ostane le še Oče. Ko nimaš več niti svojih dejanj. Prej si dvomila, na koncu pa si na večno zvestobo odgovorila z zvestobo do konca. Ti veš, kaj pomeni, da je vse dar. Da nismo upravičeni do plačila. Zame je to skrivnost. Ampak hočem biti v družbi ljudi, kot si ti, da bi enkrat vedela.
Marija Poklukar je učiteljica in učenka, študentka umetnostne zgodovine in slovenistike. S kmetije in iz družine desetih.
Tudi fotografinja, kravja pastirica in firbec. Pa rada je jedrnata in iskrena. In v gorah.
