“Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!«” (Jn 13, 5-8)
Včasih, ko grešim, bi rada od sramu in ponižanja tako kot Peter Jezusu rekla: “Ne boš mi umival nog, nikoli ne!”
A prav v tem je Gospodova Ljubezen. Da mi navkljub moji trmi pošilja Duha, da razumem, da je odpuščanje grehov njegova največja Ljubezen do mene. Kot sonce spomladi stali sneg in skozi zmrznjeno zemljo pokuka prvi teloh, tako Ti počasi, a vendar vztrajno, tališ ledeni oklep okoli mojega srca. Tvoji žarki svetlobe se me dotikajo in osvetlijo še tako prazne in temne dele srca, v katere se sama brez Tebe ne upam podati. Zato danes rečem: “Umij mi noge, Gospod! Sezuj mi sandale in očisti z nog popotni prah, zdrgni z njih umazanijo in mi povij rane od mnogoterih kamnov, ob katere sem se na poti spotaknila. Le tako bom spoznala, da lahko po Tvojem zgledu tudi jaz drugim umivam noge, jim odpuščam besede in dejanja, s katerimi so ranili, in jim služim tudi takrat, ko je težko. Naj rastem v ponižnosti in se zavedam, da se s tem ne odpovedujem svojemu dostojanstvu, ampak ravno obratno.”
Včasih me prevzame misel, podobna Petrovi, da nisem vredna vsemogoče Ljubezni. Tvojih rok, ki me umivajo, tvoje blagoslovljene vode, ki izpira rane, tvojega platna, ki me osuši po nevihti in me ogreje. Želim, da mi Duh napolni srce z zavedanjem, da sem ljubljena, vredna darov, s katerimi me pošiljaš v svet in me jih učiš razdajati drugim in se ne predati strahu pred tem svetom. Naj ob tvojih vsakodnevnih blagoslovih vidim, da me spremljaš. Ljudje te iščemo v velikih stvareh, velikih čudežih. Ampak ti deluješ v malih stvareh, takih, ki me včasih do solz nasmejejo in včasih do solz ganejo. To, da si mi podaril še en dan življenja, da me zjutraj zbudi sonce, da imam streho nad glavo in da si mi na pot poslal krasnega moža. Da imam družino in prijatelje, ki me podpirajo in mi pomagajo odkrivati Božjo veličino. Da si ustvaril krasen svet, ki ga lahko občudujem in se nad njim čudim, da si ustvaril majhne otroške ročice, tople nasmehe in objeme, poletne večere, zvezdne utrinke, cvetoče vrtove, opojno dišeče gozdove. In med vsem tem naj bom tudi jaz Tvoj čudež, tako kot je Mati Terezija rekla: “Največji čudež je, da Bog lahko deluje po majhnih, nepomembnih stvareh, kot smo mi. Uporablja nas, da opravljamo njegovo delo.”
Petru si rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« (Jn 13, 7) Peter takrat še ni prejel darov Svetega Duha in ni razumel tega simbolnega dejanja umivanja nog, ki mu je dal deleža s Teboj. Voda, s katero je Jezus učencem umil noge, je simbol očiščevalne moči, Božjega odpuščanja in znamenje notranjega spreobrnjenja. Ob Svetem krstu me je duhovnik polil z blagoslovljeno vodo, ki mi je izprala izvirni greh in postala sem Božji otrok. S tem sem prejela duhovniško, preroško in kraljevsko službo, ki jo želim izpolnjevati po Tvojem zgledu. Učencem si ob umivanju nog rekel: “Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.” (Jn 13, 14–15) Pri Sveti birmi si mi poslal darove Svetega Duha, s katerimi lahko spoznavam, da brez tvojega odpuščanja in vodenja ne morem živeti v Ljubezni. In da brez te Ljubezni prejetih darov ne morem razdajati tudi drugim.
Le z njimi lahko postajam boljša žena, sestra, hčerka, vnukinja, teta, nečakinja, prijateljica, sodelavka. Včasih, ko je težko in ko nimam volje, da bi oprala perilo in ga zložila v omare, da bi pomagala pri učenju violine, da bi poiskala tisti dokument v omari s tisočimi dokumenti, da bi že v petdeseto razložila kako se e-pošti doda priponko … si rečem, to je moje umivanje nog. To je moje služenje tebi mož, tebi nečakinja, tebi sodelavka, tebi ati. Naj v njih vidim Tvoj obraz. Naj se mi odtisne, tako kot se je Veroniki odtisnilo Tvoje obličje na njenem prtu. Tako, kot si ti, Jezus, meni umil noge, se bom sedaj tudi jaz trudila po Tvojem zgledu služiti drugim. In to bo moje pričevanje Ljubezni na tem svetu.
Ana Primc je iskalka, ki vedno bolj odkriva, da besede sv. Edith Stein še kako držijo: gledano od Boga – naključij ni. Je občudovalka Njegovega stvarstva. Njena ljubezen so gozdovi, travniki, polja, cvetlice na domačem vrtu, ples in glasba, umetnost in raziskovanje kultur, mest, zgodovine. Po poklicu je krajinska arhitektka, po srcu pa sestra, prijateljica, teta, hči, vnukinja, nečakinja in zaročenka.
Viri
- Velikonočno tridevje (Nadškofija Ljubljana).
- Sveto tridnevje (Katoliška Cerkev)
- Matjaž M.: Eksegeza Nove zaveze, Janezov evangelij (Teološka Fakulteta Univerze v Ljubljani)
