Veliki petek 2022
Leto je zopet na okoli. Starejša kot sem, težje shajam z neustavljivo brzino časa. Morda sem imela letos spet prepolna usta potice in prevelike sanje o šunki, da bi v tem vmesnem času, času med letom, skupaj z Jezusom zrasla, odrasla in doumela, kar mi želi sporočiti. Poslušam milozvočne pesmi o mirni, najčudovitejši noči, ko se je odprlo nebo in se je v hlevček spokojno rodil Odrešenik. In nato poslušam pesmi o čudovitem trpljenju, odrešenju in večnosti. Edina razlika je, da so slednje v molu.
Stojim pred jaslicami in gledam v to dete, v to telo. Zmedeno strmim in se sprašujem. Jezus, zakaj so te naredili tako čistega, lepega, debelušnega in nasmejanega? Zakaj ležiš v slamnatih jaslih in pokrit s svilnato odejico razigrano steguješ roke k meni? Zakaj nisi modrikast, krvav, pokakan in umazan? Zakaj ne kričiš, zakaj ne drgetaš od mraza? Zakaj te niso raje postavili v hlev poln živine in iztrebkov? Zakaj si tako daleč?
In potem dvignem pogled. V cerkvi nad jaslicami visi križ. Gledam, strmim v to telo. Zakaj te spet ne prepoznam Jezus? Zakaj so žeblji, zabiti skozi tvoje roke in noge, videti mehki in skoraj prijetni? Zakaj imaš na prsih zgolj eno kapljo krvi? Zakaj si videti miren, čist in rahlo mrtev? Zakaj nisi krvav, prebičan, izmučen? Zakaj nisi umazan, brez kože na hrbtu in kolenih? Zakaj nisi bledo modrikast, izmaličen, otekel? Zakaj so te naredili tako lepega? Zakaj je okoli tvojih bokov obešena bela, kristalno čista svilnata ruta?
“Ta čudoviti, čisti dojenček je zate mirno in nežno umrl na križu.”
Mogoče teh velikih praznikov zato nisem nikoli razumela. Ker so zaviti v vizualni celofan. Besede v svetem pismu so nazorne in resnične. Ko pa pogled z lista dvignem v cerkev, se srečam z nerazumljivim kontrastom. Z lepoto, zlatim bliščem, z očiščenim, spokojnim in razredčenim Jezusom. Ko skušam gledati z očmi, ne vidim. Ko iščem resnico v vizualnem okoli sebe, te ne najdem. Srečam te, ko svoj pogled obrnem nazaj k Besedi.
In potem te zagledam. Kako z mamo kuhaš, kako s krušnim očetom pospravljaš delavnico, kako s prijatelji loviš ribe, kako sediš na tleh ob cesti in poslušaš gobavca, kako se dotikaš njegovih ran in zdraviš razbolelo notranjost. Vidim te, kako ljubeče vabiš Petra, kako objameš Janeza, kako greš na kosilo k Lazarju, kako po večerji z mize pospravljaš z Marto, kako plešeš z mladoporočencema, kako v senci oljk svojim prijateljem pripoveduješ zgodbe. Vidim kako pričuješ in vabiš ljudi k sebi. Kako jih tvoje besede zdravijo. Kako v tebi, dejanje za dejanjem, besedo za besedo, odkrivajo smisel.
Vidim te. Kako se rojevaš kot človek, resnično, krvavo, boleče. Kako trgaš, kako spreminjaš, kako življenje svojih staršev in vsega sveta postavljaš na glavo. Vidim te, kako ti biči s hrbta trgajo kožo, kako se od padcev na kolenih pokaže kost, kako se trnje zarije globoko v tvoje čelo. Kako med tvojimi zobmi zaškrta pesek, ko ti na rame naložijo velikanski kos težkega lesa. Kako se kljub tej nečloveški bolečini ustaviš ob Veroniki, kako skozi oteklo oko v dno duše pogledaš matere ob poti. Kako od bolečine zaječiš, ko skozi tvoje roke zarijejo železne žeblje. Kako se z zadnjimi močmi obrneš proti razbojniku. Kako še zadnjič pogledaš mamo in Janeza in ju na daleč objameš, ker veš, da te potrebujeta. Ko se objokan in obupan obrneš k Očetu, ker človeško v tebi ne zmore več. Kako začutiš konec in s težavo dahneš še zadnje besede. In nato mrtev obvisiš.
V tej besedi te vidim. Tu najdem resnično, bolečo, krvavo zgodbo. Tu končno razumem, kako velika je Tvoja ljubezen. Kako nepredstavljiva je tvoja moč. V Besedi začutim Tvojo ljubezen. Napolnjuje me z upanjem, potrjuje v veri, opogumlja, ko me je strah. Ker vem, da najboljše šele prihaja. Čez dva dni.
Neža Lajevec je strastna fotografinja, ustvarjalna videografinja, grafična oblikovalka in ilustratorka, ki se posveča podrobnostim. Rada lovi spontane, pristne in čustvene trenutke. Občuduje in odkriva ljudi, sprašuje, išče globino in pripoveduje zgodbe. Zaljubljena v čudovite življenjske nepopolnosti. @nezalajevec @nepopolnosti
